Sredi tega za naš klub zelo zanimivega poletja, se bliža zaključek tekmovanja tudi za ekipo članic Tigers W, ki ponovno uspešno nastopajo v avstrijskem prvenstvu flag različice ameriškega nogometa. V prejšnjih letih je ekipo vodil Matija Klančar, ki se je zaradi številnih obveznosti s tega mesta umaknil, v klubu pa sicer seveda kot nepogrešljiv člen še vedno deluje kot vodija mladinskega flag football pogona in trener ekipe U-13, komentator na dogodkih ter podpredsednik.
Tigrice so tako nekaj časa iskale novega trenerja, nato pa je mesto z veliko energije in zanosa zapolnil Matic Pirc, 25-letni Ljubljančan z osemletnimi izkušnjami z ameriškim nogometom.
Tudi v letošnji sezoni so se dekleta uvrstila na zaključni playoffs turnir najboljše šesterice, ki bo že to soboto, 13.7.2019, v Amstettnu. Prav zato sem Matica povabil, da pove kaj več o sebi, svoji ekipi in pričakovanjih pred finalnim turnirjem. Vse to in še več si torej preberite v naslednjih vrsticah …
Kakšni so tvoji začetki v našem športu, ameriškem nogometu?
Šport sem sicer nekajkrat opazil na televiziji, a ga še nisem poznal in razumel. Nato so me zanj navdušili posnetki z YouTuba, naletel sem na ‘highlightse’ Michaela Vicka iz njegove uspešne sezone pri Philadelphia Eaglesih. Postav sem navijač kluba, pregledal vse možne njihove posnetke na internetu, predvsem Vicka, Briana Dawkinsa in LeSana McCoya, s katerimi sem bil obseden. Želel sem se tudi sam preizkusiti v tem športu in poleti leta 2011 sem prek e-maila stopil v kontakt z ljubljanskimi Silverhawksi ter začel trenirati.
Kako je torej potekala tvoja igralska pot?
Moja osnovna pozicija je bila v obrambi, kot safety, CB ali kasneje tudi linebacker, za kratek cas pa sem bil tudi na poziciji RB. Največ sem igral na posebnih enotah, special teams, kjer sem v najrazličnejših vlogah in situacijah odigral kot starter 6 sezon do leta 2016.
Zanimivo, kako pa se je začela tvoja trenerska pot?
Že med igranjem sem se začel leta 2015 vpeljevati kot trener. Začelo se je s flag ekipo Ljubljana Mustangs, kamor sem bil povabljen da pomagam. Najprej je vse skupaj potekalo v obliki rekreacije, nato sem kmalu dobil tudi svojo selekcijo in treninge z mladimi igralci. Jure Bezica je bil tisti, ki mi je predstavil trenerstvo in me tudi upeljal. Delo mi je postalo vseč. Kot trener sem v Ljubljani deloval 2 leti.
Aha … Kaj pa potem?
S tiste pozicije sem se umaknil, poleti 2017 sem vodil še slovensko U-15 flag reprezentanco, s katero smo zmagali na turnirju Balkan Bowl v Srbiji. Nato sem poleg redne službe še naprej res zelo zavzeto spremljal ameriški nogomet, predvsem ligo NFL in tudi študentsko NCAA tekmovanje, o športu sem tudi veliko bral in skušal poglobiti svoje trenersko znanje.
Kdaj in na kakšen način si nato začel sodelovati z našim klubom, Domžale Tigers?
Zečelo se je kmalu po združitvi Silverhawks in Tigers tackle ekipe. Januarja letos sem se priključil Juretu Bezici na treningih kot nekakšen pomočnik, z ekipo sem bil tudi na pripravah v Umagu.
Nato je na nekem sestanku po treningu Jure mene kot kandidata za trenerja omenil Matiji Klančarju, ki je za žensko flag ekipo iskal novega trenerja. Dobil sem se z njim vse sva se hitro in uspešno dogovorila. No, to je bilo približno 4 mesece nazaj in sedaj sem tu.
Kako si gledal na to, da boš postal trener ženske ekipe? Vemo, da ameriški nogomet v nekaterih krogih še vedno velja za ‘moški šport’ …
Nisem imel nobenih zadržkov glede tega, vedel sem da punce uspešno tekmujejo v avstrijski ligi, njihove dosežke sem že poznal s socialnih omrežji in spletne strani kluba. Ideja, da bi postal njihov trener mi je bila zato všeč, zanimiva. Bila je to priložnost za nekaj novega, zdelo se mi je da kot trener ekipi lahko nekaj ponudim, zato sem bil takoj za. Seveda pa nisem točno vedel kaj pričakovati, pred prvim treningom sem bil nervozen, imel sem pozitivno tremo, saj sem se veselil novega izziva.
Kako torej sedaj, po štirih mesecih, doživljaš svojo prvo sezono vlogi trenerja ženske članske flag ekipe Tigric?
Neverjetno je! Pozitivno sem presenečen na dekleti kar se tiče njihovega pristopa do športa, delavnostjo, željo in borbenostjo. Imamo naporne treninge, trikrat ali štirikrat na teden, včasih tudi po tri ure. V učilnici analiziramo svojo igro, se pripravljamo na nasprotnice, tudi NFL posnetke gledamo. Iz tedna v teden se pozna individualen in posledično ekipni napredek, zadovoljen sem z zavzetostjo, ‘effortom’ svojih igralk. Kljub temu, da nismo profesionalna ekipa imamo skupaj z dekleti takšen pristop do treningov, tekem in športa nasploh, kar mi je najbolj všeč. Gre za pravo ekipo, so prijateljice, ki se skupaj veselijo, si pomagajo v težavah, stojijo druga ob drugi. Res imamo ekipni duh, kot družina – tudi soigralk si ne moraš kar izbrati, ampak s tistimi, ki jih imaš, rasteš in premikaš meje na tekmovalni in osebni ravni. Treniranje z ekipo zato dojemam kot privilegij, ki mi je v veliko veselje in ponos.
Zaključni playoffs turnir je pred vrati – kakšna so tvoja pričakovanja in cilji?
Cilj je iti do konca in zmagati, tako kot že od samega začetka sezone. Vsako tekmo gremo na zmago, ker smo tega sposobni. Po rednem delu smo si sicer želeli prvo ali drugo mesto, a gre za izenačene ekipe, kjer odločajo malenkosti in kot 4. nosilec imamo prav tako lepe možnosti za uspeh.
Pomemben je napredek ekipe, ključno je da dekleta dajo vse od sebe, kajti če igrajo tako kot znajo, so neustavljive in to me naredi res ponosnega. Imajo še veliko prostora za napredek, so mlade in z veliko potenciala, kar me spravlja v dobro voljo in mi daje energijo za delo.
Želja je, da vse to pokažejo na zaključnem turnirju, da imajo tisto zmagovalno – ‘Championship’ mentaliteto, na tak način gremo lahko do konca in osvojimo naslov.
Odlično. Kakšne pa so tvoje želje in vizija za prihodnost v zvezi z ekipo Tigric?
Uh, trenutno sem res popolnima skoncentriran na sedanjost in turnir pred nami. Če pa se malo ozrem v prihodnost, bi dejal, da se veselim dela s to ekipo še naprej, to zelo rad počnem in želim si, da bi skupaj dosegli svoj maksimum.
Imaš za konec še kakšno misel oziroma sporočilo za bralce intervjuja?
Poudaril bi, da po štirih mesecih dela z ekipo Tigers W zelo uživam, vselim se vsakega treninga in tekme. Zato bi se rad na tem mestu zahvalil vodstvu kluba, Petru Kovaču in Matiji Klančarju, za ponujeno priložnost in zaupanje. Zahvalil bi se tudi staršem, ki nas podpirajo – čeprav je ekipa članska je še zelo mlada in so v veliko pomoč, ni samoumevno da tako dobro sodelujemo, zaradi tega to cenim. Posebna zahvala gre seveda tudi Beziju – za njegovo mentorstvo in nasvete. On je tista oseba, ki me je vpeljala v trenerstvo, še vedno se lahko kadarkoli obrnem nanj kadar kaj potrebujem, veliko se pogovarjava o ameriškem nogometu in sodelujeva.
Za konec pa bi se rad seveda zahvalil še svojim igralkam, dekletom ekipe Tigric, ki so me toplo sprejele medse. Hvala in gremo po nove zmage!
Hvala tudi tebi za zelo zanimiv pogovor Matic, navdušilo me je kako razmišljaš in deluješ kot trener, v klubu smo res lahko veseli, da si del Tigers družine … Tigers Roar & Welcome to the Jungle!
Žiga Novak, 8.7.2019